Kako se Mateja spominja svojih prvih olimpijskih iger in osvojene zlate medalje?
»Igre v Atenah so bile moje prve, komaj dve leti po tem, ko sem sploh začela igrati namizni tenis. Vse je bilo novo – razburljivo, zanimivo! V zibelko olimpizma sem se odpravila z velikim navdušenjem. Otvoritvena slovesnost, olimpijska vas, druženje s športniki in seveda užitek ob igranju namiznega tenisa … Še malo prej še o izpolnitvi norme nisem upala razmišljati, potem pa sem bila kar naenkrat del olimpijskega dogajanja. Zaradi dobrih rezultatov pred olimpijskim letom sem v Grčijo odšla z visoko postavljenimi cilji, a vseeno povsem neobremenjena. V predtekmovanju nisem imela večjih težav: po zmagah nad afriško prvakinjo in drugo nosilko z Japonske sem bila zaradi strogih norm za uvrstitev na paraolimpijske igre že kar v polfinalu. Tam me je čakala stara znanka, Francozinja Valerie Gay, proti kateri do takrat nisem doživela še nobenega poraza. Vseh podrobnosti dvoboja se ne spomnim več, vem pa, da se je moj takratni trener Gorazd Vecko »izgubil« na atenskih cestah in prišel z zamudo, jaz pa sem po vodstvu v setih z 2:0 tretjega in četrtega za čas – z 9:11 – izgubila, nato pa zaostanek z 2:6 v petem nizu spremenila v zmago. Medalja je bila moja! Naslednji dan se je odločalo le še o lesku, v finalu mi je nasproti stala še ena Francozinja, Stephanie Marriage … Izredno napet dvoboj se je končal s 3:1 v setih, od vsega skupaj pa se zares spominjam le zadnje točke, ko je žogica po udarcu nasprotnice zadela v mrežo in je postalo jasno, da sem paraolimpijska prvakinja! Kar naenkrat se je okrog mene dogajalo ogromno stvari, deležna sem bila ogromno medijske pozornosti … Bila sem presrečna, ker sem že pri 19 letih izpolnila svoje športne sanje, hkrati pa sem bila tudi nekoliko izgubljena …«
Videoposnetek finala in podelitve medalj:
