Kako je Mateja doživela svoje druge olimpijske igre, na katerih je branila zlato iz Aten?
»Pomena uspeha iz Aten sem se začela zares zavedati šele po bronu v Pekingu. Te igre so bile povsem drugačne od atenskih. Peking je bil vzoren na vseh področjih, morda celo preveč. V treh tednih si, razen v svojo sobo, niti enkrat nisem sama odprla vrat, ne glede na to, koliko je bila ura, na cesti polito pijačo pa je še isti trenutek počistil delavec, ki je na delo planil dobesedno iz najbližjega grma. Tudi v tekmovalnem smislu je bilo drugače. Polna dvorana je logična posledica dejstva, da smo bili v domovini namiznega tenisa. Na Kitajsko sem prišla kot vodilna na svetovni lestvici in branilka naslova, temu primerni pa so bili tudi moji cilji in pa seveda pritisk, s katerim sem se soočala. Konkurenca je bila širša, še bolj ostra kot v Atenah in zaradi sistema tekmovanja, ki praktično ni dopuščal napak, bi lahko že po prvi borbi ostala brez kasneje priborjene medalje. Zaostanek z 0:2 sem uspela spremeniti v zmago s 3:2 in se nato sprostila ter s še dvema zmagama v predtekmovanju prišla do polfinala, kjer pa me je čakala takrat praktično nepremagljiva domačinka Li Qian; slednja je ob podpori 3000 gledalcev zmagala s 3:1. Tekem s tem ni bilo konec: dvoboj za 3. mesto sem gladko dobila in se veselila svojega drugega olimpijskega odličja. Zares sem bila vesela! Takrat sem se namreč že malo bolj zavedala energije, časa in vsega drugega, kar sem vložila v svoj olimpijski nastop … Kljub manj sijočemu lesku kolajne so se tokrat, morda še bolj, veselili moji navijači: starša sta bila obakrat na prizorišču, pozabila pa ne bom tudi obeh sprejemov v domovini … Hvala vsem in upam, da lahko na vse vas računam tudi ob prihodu iz Londona … «
